"Klopenburg"

Ali naj sploh omenim, da se bloga nisem dotaknila več kot dva meseca? Bloganje ni tako enostavno kot sem mislila. Pa ne zato, ker ne bi imela o čem pisati (o.k., tudi to se zgodi), pač pa zato, ker mi zmanjka časa. Do zdaj je bilo tako, da me je vedno, ko sem pisala, nekdo zmotil (tako kot zdaj - jaz pišem, mali pa mi visi za vratom, dobesedno - stoji na robu kavča in se mi obeša za vrat). Ponavadi je bil to naš mali terorist, ki je ravno takrat nekaj potreboval ali pa mi je moral nujno nekaj pokazat. Vem, lahko bi pisala zvečer, ko otroci spijo, a takrat je čas za druge stvari. Lahko bi pisala zjutraj, ko še vsi drugi spijo, a tudi takrat je čas za druge stvari. Lahko bi pisala v službi, pa je (sem poskusila) na žalost tudi takrat čas za druge stvari. In ne nazadnje sem tiste vrste človek, ki, ko enkrat odloži neko stvar, jo bo odložil še drugič in tretjič in četrtič in na koncu jo bo odložil za zelo dolgo obdobje, če že ne za vselej. Pri meni torej velja "Kar lahko storiš danes, odloži za par mesecev." Pa pustimo to.

"Klopenburg" (ne, ne mislim Peek and Cloppenburg) je nov vzdevek našega psa (ta trenutek užaljeno cvili v kopalnici, ker smo ga okopali), ker to ni več pes ampak ena sama gora klopov (mogoče bi moral biti KlopenbErg). V štirih letih, od kar ga imamo, ta pes ni imel toliko klopov, kot jih ima zadnja dva tedna vsak dan. V nedeljo zjutraj sva prišla s sprehoda, ga pregledam, nič. Zvečer, ko je bil na sporedu X Factor (naš pes ga namreč gleda - ne vem zakaj), opazim, da mu nekaj leze po glavi. Klop. Še malo vlačim dlako sem in tja - še en klop. In potem še trije, ki so mu lezli po glavi in hrbtu. Poleg teh petih najdem še tri, ki so si že postregli. Pobirala sem jih ko borovnice. V ponedeljek je imel karanteno (sprehod samo po ulici). Kaj najdemo zvečer - tri klope, ki so pridno mljaskali. Karantena se nadaljuje tudi danes. Po službi skočim k veterinarju po nekaj res močnega poleg kapljic (ampule). Dobim ovratnico in prosim še za šampon. Poleg ovratnice in šampona mi zakasira še nasvet, ker mi je povedal katera ovratnica je najboljša. Pa dobro. Šibam domov, poknem psa v bano, močim dlako, šamponiram in...kaj najdem.... še dva klopa!?!?! Od kod? Jebemtiš, a majo gnezdo v naši bajti? Pustim delovati šampon, vmes odstranim klopa, sperem in vse skupaj ponovim. Pes se zdaj suši v kopalnici in je grozno užaljen. Še bolj užaljen bo, ko bom iz omare privlekla krtačo. Ko bom odprla škatlo z briketi, bo vse pozabljeno. No hard feelings.

V štirih letih je tokrat prvič (lažem, drugič), da mi je žal, da imamo psa v hiši (poudarek je na "v hiši"). Groza me je, ko pomislim, da ti ogabni, mali črni klopi lezejo po našem stanovanju in čakajo, da se bojo prisesali na koga od nas. Že od tega, ko samo pomislim na njih, me vse srbi. Vsakodnevni sprehodi se bodo morali iz gozda prestaviti na ulice.

Toliko za danes.