Selitev

Svoje zapise po novem objavljam tukaj

Nori december

Nad decembrom in vsemi norijami, ki spadajo zraven, res nisem navdušena (še posebej ne, če se začnejo že konec oktobra). Kolikor se je le dalo, sem se vsemu, kar je povezano z božičem in novim letom, izogibala, vse dokler me ni doletela kruta realnost - potrebno je nabaviti vsaj nekaj daril.

Nakupovanje daril je ena izmed stvari, ki jih najbolj sovražim. Saj ne, da sem Ebenezer Scrooge (no, mogoče čisto malo), ampak z božičnimi darili se hudo pretirava. Večina daril je navadno "sranje" - vsaj ko gre za stare starše in druge sorodnike. Kupiš darilo samo zato da je "darilo". Kaj pa darila za otroke? Na pismih Božičku so navedeni dolgi seznami igrač, ki jih potencirajo reklame in trgovine s svojimi katalogi. Večina igrač je neprimernih, predragih in nepotrebnih, poleg tega pa bodo v najboljšem primeru zanimive do novega leta, potem pa bodo obležale v kotu z drugimi igračami. Če bi bilo po moje, bi otrokom kupila kar potrebujejo, npr. dolge gate in nove rokavice. Kje so tisti časi, ko so nam to podarjali stari starši, danes pa nihče od njih noče zaostajati in dobesedno tekmujejo, kdo bo podaril boljšo igračo.

Na gnečo v trgovskih centrih sploh ne smem pomisliti - ljudje se zaletavajo drug v drugega, pred blagajno se vije dolga kača, ...sem že rekla, da se ljudje zaletavajo vate?

In kaj imamo od vseh teh daril? Minus na računu. Letos je res zadnjič, da sem kupovala jeb* darila. Naslednje leto dobita darilo zgolj otroka, in sicer nekaj kar potrebujeta in nekaj majhnega, kar si želita. Pa še to bom nabavila že oktobra.

Okraski in lučke. Saj je lepo za pogledat, ni kaj, še posebej, če imamo srečo in se lučke svetijo pod snegom. Ampak pri meni doma... Dovolj je jelka, pa še to postavimo 24. decembra, 1. januarja pa jo pospravimo. Vsa ta krama, ki jo enkrat na leto privlečeš s podstrešja, se trudiš razvozlat kable in girlande, porabiš ves dan da zadevo obesiš, potem še kakšno uro, da posesaš vse bleščice in iglice, samo zato, da jo čez teden spet pospraviš. Pa še nekaj - res mi je škoda denarja za vse te lučke in drugo navlako.

Ko smo že pri denarju za vso to kramo - še bolj neumni se mi zdijo ognjemeti, ker pri tem dobesedno mečeš denar v zrak.

Oh, pa voščila - "vesel božič", "lepe praznike".... Aaaaa, dajte mi mir. Še huje od tega so voščila ob novem letu. Zakaj, zakaj moram še cel januar poslušat "srečnega pa zdravga", itak jih večina ne misli resno. "Srečnega pa zdravga" sem sovražila že kot otrok. Vsi ti stiski rok in  cmoka, cmoka, cmoka, z vsakim, ki je imel pet minut časa. Če se le da, se temu izognem.

Da ne pozabim hrane. Ves december nam na televiziji dobesedno perejo možgane s posnetki bogato obložene mize, v trgovinah nas bombardirajo s sladicami v bleščečem papirju, ponujajo nam revije z nešteto recepti....V bistvu nas dobesedno pitajo zato da nam lahko januarja prodajo svoje dietne izdelke.

Vse skupaj je tako napihnjeno, da je izgubilo ves čar. Božič je zame družinski praznik, ko se družim s svojimi najbližjimi, ko skupaj pripravimo večerjo, posedimo in se pogovarjamo, pogledamo kak film. Za vse to ne potrebujem odvečnih daril in kiča. Včasih pogrešam čase, ko so naši božični večeri bili zares skromni (jaz sem bila študentka, mož se je ravno zaposlil, hčerka pa še ni vedela, da je "bistvo" božiča v darilih). Novo leto je zame zaključek nekega obdobja in začetek novega, je čas, ko se spominjam lepih trenutkov, slabe pa pozabim, čas, ko se veselim novih priložnosti. Za to ne potrebujem nobenega "rompompoma". Povedano po pravici - v 39 letih sem bila samo enkrat na silvestrovanju s prijatelji. Moje idealno silvestrovanje je, ko z družino v pižamah, zaviti v koco, na kavču igramo družabne igre, pogledamo kak film in ob polnoči skozi okno opazujemo "rakete". Najkasneje ob pol enih pa sladko spimo.

Pa naj kdo reče, da sem Grinch ali Ebenezer Scrooge. Mogoče sem, ampak zase vem kako bi naj izgledal moj božič in sita sem, da me skuša nekdo z utripajočimi lučkami in svetlikajočimi okraski prepričati v nekaj povsem drugega.

Torej, čeprav sem rekla, da ne maram voščil, vam želim lep, vesel in zadovoljen december.

Karantena

Če v teh mrzlih mesecih kaj sovražim, so to zagotovo hinavski trebušni virusi, ki se prikradejo v tebe takrat, ko najmanj pričakuješ in iz tebe dobesedno "pozaugajo" vse, kar se pač "pozaugat" da.

V četrtek je v blažji obliki s takimi virusi strašil po hiši naš sine in puščal sledi. Pri naši najstnici se je sicer nekaj dogajalo, vendar nič omembe vrednega. Prepričana, da smo jo poceni odnesli, ker v petek nihče več ni zbolel, sem brezskrbno zaspala, zjutraj pa sem se zbudila ob možu, ki je za dobro jutro izbruhal (iz več odprtin hkrati) včerajšnji dan republike. Še isti trenutek sem se skrila na varno v dnevno sobo in na dan privlekla razkužilo.

Mož je v karanteni v spalnici, jaz pa že ves dan razkužujem sebe, otroke in kljuke in to tako, da bi se vžgala, če bi kdo prižgal vžigalico (na rit si bom vtetovirala "pazi vnetljivo"). Možu karantena sicer ni po volji; trdi, da je že čisto o.k. - sveda je o.k., zdaj ko je opravil 40 dnevni post in raztrupljanje telesa v slabih par urah. Prav tako so o.k. virusi, ki se že veselijo naslednje zabave v Hotelu N deluxe. Možu v karanteni nič ne manjka - paket all inclusive in wireless - zato ne razumem njegove potrebe po dostopu do drugih delov stanovanja. Če bo treba, zaklenem vrata.

Noč bom z razkužilom v roki prebila na kavču in upala, da se nekako prebijemo do ponedeljka (po mojih izračunih bi naj bila takrat nevarnost mimo).  

Naj se vas virusi ne dotaknejo (razen če imate trebušno virozo za obliko hitre shujševalne diete).

Praznovanje (otroškega) rojstnega dne

Očitno se ljudje z leti res spreminjamo. Zakaj se spreminjamo je drugo vprašanje - ker je to del povsem naravnega procesa (ne bom rekla staranja) ali pa te k temu prisilijo zunanji dogodki, na katere "nimaš" vpliva. Ena izmed takih sprememb, ki je pri meni precej očitna, je praznovanje rojstnega dne mojih trok.

Ko je bila moja najstnica še majhna, so bile njene rojstno-dnevne zabave nekaj posebnega. Priprave so se začele že mesec dni prej. Na spletu sem iskala ideje za torte in vabila in majhna darilca, ki jih bodo majhni gostje odnesli domov, pa ideje za igre,... Vsa vabila so bila ročno izdelana, prav tako paketki za darilca. Da o torti sploh ne govorim. Nič klasičnega iz slaščičarne, temveč doma narejen unikat. In ko so prišli majhni gostje, tako punce kot fantje, sem se jim 100% posvetila, igrali smo igre, iskali zaklad.... Ah, in ko sem čez čas srečala mamice ali babice otrok in so mi povedale, da njihovi otročki ne morejo pozabiti zabave in da so zabave pri moji "mali punčki" najboljše, sem se topila kot med in zraven že razmišljala kako bomo praznovali naslednje leto. Ob pogledu na "uboge" otroke, ki so praznovali v McDonaldsu, sem samo odkimala z glavo in rekla "ts, ts, ts, kakšne mame so to, ki otroke raje potisnejo v roke nekemu študentu v McDonaldsu".

Ampak kot sem že rekla, ljudje se z leti spreminjamo, bodisi zaradi naravnega procesa bodisi zaradi okoliščin, na katere nimamo vpliva.

Moj drugi otrok je fantek. Moja motivacija ob prvem praznovanju, na katerega je povabil svoje majhne prijateljče, ni bila nič manjša kot pri moji prvorojenki. Ročno izdelana unikatna vabila, unikatna torta, darilca, pripravljene igre,.... Mamice so pripeljale svoje otročke, mi jih predale pri vhodnih vratih in se odpeljale. Spomnim se fantka, ki je ob primopredaji bil oblečen v belo srajčko, z majhno kravatico, lepo počesan in jaz sem si milila "ooooh, poglej ga cukrčka". Ko sem zaprla vhodna vrata in prišla do dnevne sobe, je ta cukrček skakal po kavču, metal blazine in kričal!!! Gostje so imeli pripravljene svoje igre, moje jih niso zanimale. Pogledala sem na uro in pomislila "ljubi bog, še tri ure".

Še naprej sem vsako leto izdelala unikatna vabila in unikatno torto. Vsako leto na drugo temo in vsako leto z manj veselja in zanosa. Pravzaprav sem vsako leto mesec ali dva pred rojstnim dem dobila psihosomatske simptome, ki so z leti mejili že na paniko. Če ostanem pri unikatnih tortah - želje mojega sina so daleč presegale moje sposobnosti. Lego torta je bila ena izmed najenostavnejših, največji izziv pa je bila torta Indiana Jones, in sicer scena, v kateri jih lovi ogromna krogla, na koncu pa skočijo iz luknje v skali v vodo. Še zdaj ne vem kako mi je uspelo vsaj približno upodobiti sceno in to brez marcipanpve mase, zgolj smetana in jedilne barve.

Danes moj sin praznuje 9. rojstni dan. Kje? V Bumbar parku. Zadnja leta zavidam "meščanom" z nešteto možnostmi za praznovanje rojstnega dne, takšnih, kjer ostane stanovanje čisto, pospravljeno, nihče ne kriči, staršem pa ob tem ne utripa žilica na sencih. Tokrat sva s sinom zgolj raznosila vabila. Kako bodo starši spravili otroke v Bumbar park me ne zanima. No dobro, priznam, vsaj pri organizaciji prevoza sem delno sodelovala. Dve uri sproščenega kramljanja ob kavici (on pivo jaz sok) z možem, medtem ko se drugi ukvarjajo s tem, kako zabavati otroke.

Ah, življenje je lahko tako preprosto.

Zadrževalnik Medvedce

Če nameravam še naprej opazovati ptice, je zadnji čas, da si nabavim en normalen daljnogled. Danes sem bila z DOPPS-om na opazovanju ptic na zadrževalniku Medvedce. Vodja, dva starejša gospoda in jaz. Vsi z zelo dobro opremo, jaz pa z Lidlovim daljnogledom, skozi katerega itak nisem videla nič oz. če sem že videla ptico, je bila slika tako nerazločna, da je sama ne bi prepoznala.

Na nek način zdaj razumem moške in njihovo navdušenje nad tehniko. Čeprav nimam pojma ne o daljnogledih, ne o fotoapartih, kaj šele teleskopih, so se mi danes cedile sline, ko sem videla vso to opremo - Zeissov in Nikonov teleskop, daljnogled Pentax 10x42 in Nikon Monarch, fotoaparat Canon EOS 50D.... Tudi jaz bi mela.

Vreme je bilo precej oblačno in temu primerna je bila tudi svetloba. Vseeno so skozi teleskop ptice imele barvo, skozi Lidlov daljnogled pa so bile vse v zapacanih 50 odtnkih sive (dobesedno).

Danes na zadrževalniku:
- rečni in rumenonogi galeb
- bela in siva čaplja
- liska
- mlakarica
- čopasti ponirek
- rjavi lunj
- žvižgavka
- kostanjevka
- siva gos
- veliki srakoper...

Slik seveda nimam. Mogoče kaj narišem in naknadno prilepim.